+386 51 317 162 info@panorama-glamping.com

Blog

Zgodba kako je nastalo črno jezero

Nekoč je živel na Pohorju kmet Tijek. Tijekova kmetija je čepela na dnu velike, ploske globače. Njegova številna družina se je komaj preživljala z njivicami, ki so dajale malo krompirja, ovsa za kruh, nekaj kravami in ovcami. Tijek je moral zato trdo delati.
Čez mero je izsekaval gozd, da je lahko preživljal družino. Klestil je drevesa, razžagoval na hlode in jih po drči spuščal v dolino. Žal mu je bilo lepih dreves. A kaj je hotel? Moral je služiti denar, da je lahko preživljal družino.
Zvečer se je vračal domov utrujen in zaspan. Pa ni šel ležat. Tako je neke noči v mesečini sadil krompir, ko je zagledal postavo, ki se mu je približevala.
Bil je zeleni gozdni mož. »Za nekaj bi te rad naprosil,« je rekel. »Ti da bi mene česa prosil?« se je začudil Tijek.
»Da!« je prikimal gozdni mož. »V hudo stisko si me spravil! Gozd grdo izsekavaš. Drevja je vedno manj in kje naj živim, če gozda ne bo več?«
Kmetič mu je pritrdil. »Ampak kako naj jaz živim, če ne bom podiral drevja in prodajal lesa? Številno družino imam. Njiv pa je premalo, da bi nas redile.«
Gozdni mož je prikimal. »Ampak jaz bi ti pomagal, če hočeš. Zmeniva se! Glej, če mi sveto obljubiš, da vsako leto ne podreš več ko dvajset dreves, ti bo na njivi zrasel zlat krompir.«
Zmenila sta se. Tijek je obljubil, da se bo držal dogovora.
Trdo so živeli na njegovi kmetiji tistih nekaj mesecev, dokler ni krompir dozorel. Toda Tijek je vztrajal. Ko je prišel čas so ga šli kopat. Vriskali so od veselja, kajti vsi krompirji so bili zlati. Zlati so postali tudi časi, ki jih je zdaj zaživela kmetičeva družina.
Tijek je prodal del zlatega krompirja; ostanek je skrbno skril. Namesto revne bajte si je sezidal razkošen grad. Nihče v njegovi družini ni bil več lačen. Vsi so se veselili sitega življenja.
Kadar mu je zmanjkalo denarja, je odprodal nekaj zlatega krompirja in v grad se je spet vrnilo sladko življenje.
Kmetič-graščak ni več obdeloval zemlje. A leta so tekla in kup zlatega krompirja je kopnel, dokler ga ni povsem zmanjkalo.
Po nasvetu njegove žene so po njegovih gozdovih spet zapele sekire, gozdovi so redčili.
Toda zeleni gozdni mož ni pozabil na njun dogovor. Spet je prišel je, da bi posvaril Tijeka, a ta se ni več zmenil za obljubo. Sekire Tijekovih hlapcev pa so še kar naprej odmevale po gozdovih.
Tako je zeleni gozdni mož v tretje potrkal ponoči na Tijekovo okno. »Zadnjič ti rečem: ne sekaj drevja tako neusmiljeno in brezglavo! Maščevalo se ti bo! Grdo maščevalo!« A Tijek se ni zmenil za svarilo in je še naprej sekal gozd.
Tako se je nekega dne nad Pohorjem razbesnela silna nevihta. Drvarji so se urno razbežali na svoje domove. Tijek in njegovi pa so se jim smejali, ter se zaprli v grad kjer so se počutili docela varne.
Strele so parale oblake in stresle iz njih gost, srdit dež. Vso noč je neusmiljeno vlivalo. S tako silo je voda padala izpod neba, da je začela polniti globačo.
Tijeka in njegove je sladko uspavalo šumenje dežja. Ko pa so se zjutraj prebudili, so se nazadnje le prestrašili. Umazana deževnica je napolnila dno globače. Segala je do prvih grajskih oken. V hudem strahu so se razbežali po gradu.
Dež se je vlil še z večjo silo. Od vsepovsod so z roba globače pritekli potoki umazane vode in udrli v grad. Tako dolgo je deževalo, da je voda napolnila vso globačo. Od gradu ni ostalo niti sledu.
Jezerska voda je bila temna tudi potem, ko je dež ponehal. Takšna je ostala za zmerom. Zato so ljudje rekli jezeru Črno jezero. Tako mu pravijo še danes.

Povzeto po zgodbi z naslovom Zlati krompir (Oskar Hudales, Zlati krompir: Pohorske pripovedke in pravljice, Založba Obzorja, 1968).

Kontakt

Naslov

Visole 63, Visole, 2310 Slovenska Bistrica

Pokličite nas

+386 51 317 162

Panorama majčke